EPIC Vsebina

Spoznajte osrednje teme, ki so jih naši strokovnjaki razvili v dveh letih dela v projektu EPIC. Interdisciplinarno in medkulturno delo, ki bo obogatilo našo perspektivo okrog več pomembnih tem za medosebno in medgeneracijsko komunikacijo. Prenesite EPIC BOOK: "Podpora, povezovanje in vodenje. Priročnik za pozitivno komunikacijo", da poglobite glavne teme.

Spodaj boste našli kratko predstavitev vsakega od njih.

KAKO LAHKO POZITIVNA PSIHOLOGIJA PODPIRA KOMUNIKACIJO?

Znanstvene raziskave o pozitivni psihologiji so se v zadnjem desetletju povečale. Cilj Pozitivne psihologije je izboljšati vsakdanje življenje, zdravstveno varstvo, izobraževalne sisteme, poklicno življenje in družbe po vsem svetu. Z drugimi besedami, cilj je pomnožiti pozitivne vidike človeškega življenja. Cilj pozitivne psihologije ni odsotnost negativnih, temveč množenje pozitivnih vidikov v človekovem življenju. Pozitivni socialni odnosi so na primer ena bistvenih dimenzij psihičnega blagostanja (poleg smisla življenja, avtonomije, osebne rasti in sprejemanja samega sebe).

Komunikacija je temelj pozitivnih odnosov in dragocenega skupnega življenja. Kaj pomeni "pozitivno" glede komunikacije? Delujoče, vzdržne in hranljive odnose zaznamuje njihova prožnost, empatija, povezanost in angažiranost. »Pozitivna komunikacija« je ključnega pomena za odnose, saj vsebuje dobrohoten obraz in spoštljivo ravnanje med pošiljateljem in prejemnikom. Znotraj tega odnosa so ljudje odprti in pošteni glede svojih potreb. Postavijo se zase in imajo »srce na pravem mestu«. Pri tem ni bistvenega pomena samo kakovost mojega odziva, ampak tudi percepcija tistega ob meni. Kaj želi druga oseba izraziti? Z aktivnim in pozitivnim verbaliziranjem je mogoča tekoča in spoštljiva komunikacija.

HUMANISTIČNA PSIHOLOGIJA: MOJ ODNOS JE DRUGAČEN

Ozadje na osebo osredotočene terapije

Humanistična psihologija Carla Rogersa se je pojavila v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja kot reakcija na prevladujoče psihološke teorije tistega časa, kot sta biheviorizem in psihoanaliza. Ti dve miselni šoli sta imeli zelo različne pristope k psihologiji, ki je za Carla Rogersa morala bolj upoštevati subjektivno izkušnjo in svobodo posameznika.

Psihoanaliza je bila bolj osredotočena na izkušnje iz otroštva in nezavedne konflikte, ki so močno vplivali na posameznikovo vedenje in osebnost. Poleg tega psihoanalitični terapevti pogosto uporabljajo direktivni in analitični pristop, da spodbujajo svoje paciente, da raziščejo svoje najgloblje občutke in se soočijo s svojimi notranjimi konflikti.

Biheviorizem se po drugi strani osredotoča na opazovana vedenja in okoljske dražljaje, ki nanje vplivajo. Bihevioristi so verjeli, da je vedenje mogoče oblikovati in pogojevati, zato so pogosto uporabljali tehnike krepitve in kaznovanja, da bi spremenili posameznikovo vedenje.

Nasprotno pa humanistični psihologi, vključno s Carlom Rogersom, verjamejo, da ima vsaka oseba potencial za rast in razvoj in da je ta potencial mogoče uresničiti s pozitivnimi odnosi in podpornim okoljem. Zagovarjajo nedirektiven, osebno osredotočen pristop, ki spodbuja posameznike, da prevzamejo nadzor nad svojo rastjo in najdejo svojo pot.

Rogerijansko razmišljanje, ki je sprva veljalo za terapijo, se zdaj pogosto uporablja na različnih področjih, kot so izobraževanje odraslih, poučevanje ter politično in družbeno delovanje. Je odprta in nedogmatična misel, razvita v praksi.

ČUJEČNOST

Čuječnost je predvsem način razumevanja tega, kar doživljamo. S senzorično zaznavo se lahko osredotoči na notranje stanje, kot je visceralni občutek ali zunanji dogodki. Je stanje zavesti v nasprotju z "avtomatskim pilotom". Čuječnost je način bivanja v odnosu do lastne izkušnje, tistega, kar zaznavamo s petimi čutili, telesnimi občutki, čustvi in mislimi. Izhaja iz prostovoljnega usmerjanja naše pozornosti na našo sedanjo izkušnjo in raziskovanja le-te z odprtostjo, ne glede na to, ali se nam zdi prijetna ali ne, ob tem pa razvijamo strpnost in potrpežljivost do sebe. Gre za urjenje sposobnosti, da se približamo svojim izkušnjam, čustvenim in/ali fizičnim, namesto da se jim izognemo.*

*P. Philippot, iz spletnega seminarja »Intervencije, ki temeljijo na pozornosti«, Lyon 2021

SORC - MODEL ZA ANALIZO IN SPREMEMBO VZORCEV VEDENJA

Model SORC je eden najbolj znanih modelov psihoterapije in coachinga. Razvila sta ga Kanfer in Saslow leta 1969 in je osnovni element biheviorističnega terapevtskega pristopa. Ideja: Obstajajo štirje dejavniki, ki nas vodijo k učenju, uporabi in ohranjanju problematičnega vedenja. Kakšne so lahko koristi od tega za pozitivno in odzivno komunikacijo? Ko se nekdo z nami pogovarja verbalno ali neverbalno, imamo določeno količino možnih reakcij. Kar drugi ljudje naredijo ali rečejo, je lahko sprožilec naših občutkov, ne pa tudi vzrok. Po razumevanju vedenjske terapije velja predpostavka o mreži sprožilcev, ki povzročajo (problematična) vedenja. Ko jasno upoštevamo situacijo, organizem, reakcijo in posledice (SORC), lahko prepoznamo točke, na katerih je treba začeti delati. Občutkov, situacij ali posledic ne moremo spremeniti, imamo pa vpliv na lastne misli in reakcije takoj, ko se jih zavemo. To lahko vodi do preobrazbe našega vedenja in komunikacije.

MOČ EMPATIJE

Na splošno je empatija sposobnost čutiti in razumeti drugo osebo, se postaviti na njeno mesto in videti svet skozi njene oči.

»Biti empatičen pomeni čim bolj natančno zaznati notranji referenčni okvir drugega ter s čustvenimi komponentami in pomeni, ki mu pripadajo, kot da bi bili ta oseba, vendar ne da bi kdaj izgubili izpred oči stanje kot da. (...) Empatična sposobnost torej pomeni, da na primer doživljamo bolečino ali ugodje drugega, kot ga doživlja on, in zaznavamo vzrok, kot ga dojemajo (tj. njihove občutke ali zaznave razlagamo tako, kot si jih razlagajo sami), ne da bi kdaj pozabljajoč, da so to izkušnje in zaznave drugega.” Kot je razloženo v knjigi Carla R. Rogersa: “On Becoming a Person: A Therapist's View of Psychotherapy”.

Empatija je ključni vidik vsake konstruktivne oblike komunikacije, ne smemo je zamenjevati s simpatijo ali sočutjem. Simpatija je delitev čustev in skrbi za druge ter predpostavlja čustveno bližino in sposobnost predstavljanja duševnih stanj. Sočutje je bolj zaznavanje trpljenja drugega in pripravljenost lajšati njegove težave.

Po drugi strani pa je empatija premišljeno in zavestno dejanje, katerega cilj je razumevanje drugih. Ta proces je hkrati zavestno in namerno prizadevanje za razumevanje drugih od znotraj ter samodejen. To je proces, ki je lahko tako kognitivni kot čustveni. Vse je odvisno od situacije. Če poskušam razumeti, skozi kaj gre kolega, ko z menoj deli težko situacijo, je to zavesten in premišljen proces, znan kot kognitivna empatija; ko mi pove o svoji situaciji, planem v jok, ker čutim njegovo žalost, to je bolj avtomatski proces, znan kot čustvena empatija. Toda to dvoje je pogosto povezano.

Empatija je prirojen refleks, vendar nedavne nevroznanstvene študije kažejo, da jo je mogoče izboljšati, predvsem z usposabljanjem. Empatije se je mogoče naučiti že od otroštva in bistveno je, da otroci odraščajo z zavedanjem, da obstajajo tudi drugačna stališča kot njihova, da dejansko obstaja več stališč, zato je komunikacija v izobraževanju pomembna. Čeprav so nekateri ljudje po naravi bolj empatični, je to sposobnost mogoče delati in jo razvijati. Empatijo je treba izvajati, saj lahko tudi spet izgine.

NENASILNA KOMUNIKACIJA (NVC)

Nenasilno komunikacijo (NVC) je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ustanovil ameriški psiholog Marshall Rosenberg. Bil je učenec Carla R. Rogersa in velja za utemeljitelja humanistične psihologije. Rosenberg je imel globoko željo po raziskovanju in preizkušanju novih stvari na področju komunikacije in širše.

Številni elementi rogerjanske psihologije so v središču njegove prakse, zlasti osrednja vloga empatije, pristnosti in neobsojanja v človeških odnosih.

KOMUNIKACIJSKI SLOGI

Komunikacija je bila skozi vso zgodovino človeštva predmet zanimanja in proučevanja. Mnogi veliki misleci, začenši s Hipokratom (460 pr. n. št.), Carlom Jungom (1920), Myersom/Briggsom (1950), Keirseyjem (1967) in Lowryjem (1978), so poskušali organizirati, kategorizirati in osmisliti, kako naša osebnost uveljavlja in poganja naš slog komunikacije.

Komunikacija in osebnost sta dva ključna dejavnika, ki vplivata na naše vsakodnevne interakcije z okolico. Dobre komunikacijske veščine nam pomagajo jasno in učinkovito izraziti svoje misli in ideje, hkrati pa poslušati in razumeti druge.

Pozitivne ali negativne osebnostne lastnosti lahko vplivajo na to, kako komuniciramo z drugimi in kako nas dojemajo. Lastnosti, kot so empatija, odprtost in prijaznost, nam lahko pomagajo zgraditi odnos in zaupanje v naših odnosih. Dragocena veščina je tudi prilagajanje našega sloga komunikacije potrebam dane situacije in osebe, s katero komuniciramo. Komunikacija in osebnost igrata bistveno vlogo pri krmarjenju v družbenih situacijah in vzpostavljanju odnosov z drugimi.

KOMUNICIRANJE V IZOBRAŽEVANJU

Ljudje smo družbena bitja. Že od rojstva naprej si prizadevamo oblikovati odnos. Odnos je iskanje in sprejemanje nekoga drugega, drugega. Odnos pomeni dopustiti drugemu, da se nam približa. Pomeni biti prvi pripravljen približati se drugemu, se nasmehniti, ga povabiti k igri, sodelovanju, čutiti, ga poslušati, slišati in sprejeti takšnega, kot je.

Za otrokov razvoj so bistveni opazovalna in raziskovalna igra, dialog z odraslimi in vrstniški odnosi. Otroku ponuja stališče, ki presega njegovo lastno, spoštovanje bistvenih pravil vedenja, deljenja in pomoči: Veščine, ki jih je treba spodbujati in spremljati.

Izobraževanje ima velik potencial, saj je pomembna kakovost odnosov, tako med osebami kot med dejstvi, znanjem in pomeni. To zahteva, da je otrokom že od malih nog omogočeno, da se aktivno vključijo v svoj razvoj, sprašujejo, postavljajo vprašanja ter konstruirajo in rekonstruirajo lastne izkušnje v prvi osebi in dialogu z drugimi.

Samo konkretna dejanja gradijo posameznikovo identiteto, vsak odnos odpira pot, ki gradi mrežo odnosov, vpliva na medsebojno spoštovanje na vseh ravneh, ponuja svobodo komunikacije in obvladovanje nadzora nad samim seboj in okoljem. To je pot, kjer raste vera v drugega in ima za človeka pomemben pomen, ker potrjuje osebno dostojanstvo, ki ga daje duhovna razsežnost. Brez vere v sočloveka izginjata človeška veličina in harmonija, kar vodi v razpad družbe.

SPOROČANJE S KONFLIKTI

V prejšnjih poglavjih smo raziskovali zapletenost nenasilne komunikacije in odkrivali, kako spodbujati pozitivne povezave v družinah in med družinskimi člani. Zdaj se podajamo v kraljestvo, kjer lahko naše novo pridobljeno znanje in veščine postanejo orodje za spremembe, za posredovanje, ko je najbolj potrebno.

Kot vodje družine in skupnostne skupine naša vloga presega samoizpopolnjevanje in izpopolnjevanje komunikacije. Vabljeni, da postanemo katalizatorji pozitivnih sprememb v družinah in drugih skupnostih, ki se soočajo s krizami. Medtem ko sta prvi dve poglavji poudarjali osebno rast in učinkovito komunikacijo, nas to poglavje opremi s konkretnimi orodji in strategijami za podporo drugim v težkih časih.

Od tehnik reševanja konfliktov do uvoda v mediacijo in metod, prilagojenih vzgojiteljem in staršem, do celostnega pristopa k boju proti ustrahovanju z nenasilnimi sredstvi, to poglavje ponuja praktične napotke za pomoč družinam pri krmarjenju v nemirnih vodah. Vendar ne pozabite, da ne gre le za tehniko, ampak za sočuten in empatičen odnos, ki ga vnesete v te situacije. Trenerjev pristop je prav tako ključen kot orodja sama, saj z našimi odnosi resnično spremenimo življenja tistih, ki jih želimo podpirati.

OSNOVE MEDIACIJE

Mediacija je strukturiran in prostovoljen postopek, v katerem nevtralna tretja oseba, znana kot mediator, pomaga olajšati komunikacijo in pogajanja med sprtima stranema, da dosežeta obojestransko sprejemljivo rešitev za njun konflikt ali spor. Zakaj mediacija? Kakšna je dodana vrednost mediatorja v procesu reševanja konfliktov? Katere veščine potrebujem za posredovanje konfliktov v svoji družini, drugih družinah ali okolici? Naslednje poglavje predstavlja metode mediacije, vključno z nekaterimi vzorčnimi scenariji mediacije. Upoštevajte, da je na teh nekaj straneh nemogoče zagotoviti ustrezno usposabljanje o mediaciji. Želimo vam dati uvod v temo. Želimo vas povabiti in spodbuditi, da se zavedate prednosti vodenega procesa reševanja konfliktov, da meditativne metode uporabljate kot profesionalne ali prostovoljne spremljevalke ljudi, zavedajoč se, da so konflikti del našega vsakdana in vsebujejo veliko možnosti za osebno rast. in rast povezanosti med ljudmi.

PRISTOP BREZ KRIVDE

Pristop No Blame* sta v začetku 90. let prejšnjega stoletja v Angliji razvila George Robinson, ravnatelj šole za otroke z vedenjskimi motnjami, in Barbara Maines, šolska psihologinja. Iskali so konstruktivno metodo za boj proti ustrahovanju. Do takrat je bilo uporabljenih veliko različnih orodij za posredovanje pri ustrahovanju, ki so predvidevala hude posledice za ustrahovanega učenca. Vendar kaznovanje in negativne posledice niso nujno izboljšale položaja trpinčenega otroka, ampak so nosile tudi nevarnost maščevanja. Barbara Maines in George Robinson sta zasnovala koncept, ki se ni osredotočal na kaznovanje, temveč na prepričanje, da če bi se skupinska dinamika v razredu spremenila – kar pomeni, da drugi sošolci ustrahovanja ne bi več imeli za kul ali smešno – bi se nasilnež spremenil njegovo vedenje in nehajte ustrahovati. NBA upošteva dejstvo, da ustrahovanje ni le interakcija med storilcem in žrtvijo, temveč situacija, v katero je vpletena celotna skupina, v tem primeru razred. Dejavnosti ustrahovanja opazujejo drugi – in v mnogih primerih je odkrito ali tiho odobravanje drugih tisto, kar spodbudi nasilneža, da nadaljuje. Zaradi povečane uporabe mobilnih naprav in dolgotrajnosti spletnega šolanja je mogoče opaziti tudi porast spletnega ustrahovanja. V nekaterih primerih učenci ne poskušajo namerno nekoga prizadeti in napačno ocenijo učinke, ki jih lahko ima objava, šala ali slika na internetu.

*Beck, Detlef/Blum, Heike (2023), No Blame Approach – Practical Handbook, Köln

https://www.tk.de/resource/blob/2136590/02f83a5fcae2ef8e50f97868ef05f28a/2022-cybermobbingkernaussagen-

studie-cyberlife-iv-data.pdf , pridobljeno 17. in 23. julija

Celotno poročilo: https://www.tk.de/presse/themen/praevention/medienkompetenz/studie-cybermobbing-2095156

SPLETNO USTRAHOVANJE

Spletno ustrahovanje je kruto obnašanje do drugih s pošiljanjem ali objavljanjem škodljivega gradiva ali vključevanjem v druge oblike družbene agresije z uporabo interneta ali drugih digitalnih tehnologij*.

Spletno ustrahovanje je izjemno nevarno in lahko močno škoduje otroku (ali odraslemu).

Starši in učitelji pogosto podcenjujejo nevarnost spletnega ustrahovanja. Poleg tega so pogosto digitalno manj sposobni kot otroci. Intervencija, ki povzroči umik podpore storilcu s strani mimoidočih ali tihih študentov, bo vplivala na tega študenta.

*Nancy Willard, MS, JD, Priročnik za učitelje o spletnem ustrahovanju in kibernetskih grožnjah. Center za varno in odgovorno rabo interneta.

POSEG PROTI

USTRAHOVANJE

Ustrahovanje, zlasti spletno ustrahovanje, ogroža telesno in duševno zdravje ter dobro počutje otrok in mladostnikov. Hkrati pa vpliva na celotno družino, ko otrok trpi zaradi ustrahovanja. Ustrahovanje je še posebej pogosto med 10. in 15. letom, predvsem v okolici šol in razrednih skupin, pa tudi v drugih skupinah, kjer se družijo otroci in mladostniki. Ustrahovanja in spletnega ustrahovanja ne bi smeli obravnavati ločeno; spletno ustrahovanje je lahko nadaljevanje analognega ustrahovanja v digitalni prostor. Pri obravnavanju ustrahovanja ali spletnega ustrahovanja je bistveno razlikovati med prepiri, konflikti in ustrahovanjem. Medtem ko argumenti in spori pogosto vključujejo relativno ravnovesje med strankami, se domneva, da ustrahovanje vključuje močno neravnovesje, ki zahteva posredovanje odraslih.

To poglavje predstavlja metodo posredovanja pri ustrahovanju brez krivde (NBA) in jo prikazuje kot način za končanje ustrahovanja brez pripisovanja krivde. NBA je bil prvotno razvit za uporabo v šolah v klasičnih primerih ustrahovanja, vendar se lahko uporabi tudi za spletno ustrahovanje, da se dolgoročno odpravi škodljivo vedenje nasilneža. Obstajajo tudi druge koristne informacije, kot so definicija ustrahovanja in spletnega ustrahovanja, kakšne oblike lahko ima spletno ustrahovanje in ugotovitve raziskav o učinkih spletnega ustrahovanja na žrtve. Za starše je koristno poznati metodo NBA. Uporablja se lahko tudi v drugih skupinskih konstelacijah, na primer v družinski mreži, soseski ali mladinski skupini.